Ko smo bili majhni, smo živeli v okolju, ki sta ga oblikovala oče in mati. Okolje je bilo mirno, varno, prijetno, sproščujoče in navdihujoče. Lahko pa je bilo stresno, polno vpitja, hrupa, nemira in strahu.
Tisti, ki so otroštvo živeli v miru, si podobno doživljanje ustvarijo tudi kasneje v življenju. To jim predstavlja poznan občutek in je za njih realnost življenja.
Tisti, ki pa so otroštvo preživeli v kaosu, pa se takšna intenzivnost čuti kot tisto pravo, in jim kaotičen občutek predstavlja realnost v življenju.
Razmislek: Je bilo naše otroštvo radostno ali nemirno? Vprašajmo se, ko se nam dogajajo lepe stvari, ali se jih veselimo ter uživamo v njih? Ali jih NE zaznamo, in že naprej iščemo nove probleme in težave.
Ni komentarjev:
Objavite komentar