Dan vedno hitreje mine. Veliko opravkov, delovne obveznosti, športni premor, meditacija, prijeten klepet, vse to nam zapolni naše življenje. Dejavnost dvigne v telesu energijo, poviša se adrenalin, velikokrat se soočimo z stresom.
Ko se zvečer počasi umirjamo, čutimo da je delna razburjenost še vedno prisotna. Če pogledamo na sebe z daljave, opazimo, da kar ne prenehamo razmišljati, kaj se nam je zgodilo danes, včeraj, 5 let nazaj, kaj je rekel sodelavec, ali smo se na sestanku pravilno odločili, ali bi se mogli bolj potruditi. Monologi v glavi vrtijo film, ura teče, naslednji dan pa je zopet nov dan, potrebno je zgodaj vstati in biti poln novega zagona.
Zato pozornost enostavno preusmerimo v dihanje. Sledimo ritmu trebušne predpone, počasen vdih, počasen izdih. Pomagamo si tudi tako, da damo roke na trebuh, ter sledimo dihanju. Je kot nekakšno štetje ovčk, vendar brez misli. Telesu lahko tudi ukažemo, da se sprosti, vendar postopno. Nežno si rečemo: "Sprostijo naj se stopala, gležnji, stegna, trebuh, hrbet, trebuh, obe roki, vrat, glava in obraz".
Razmislek: Izčrpajoč um nam jemlje pomemben in dragocen čas. Z umiritvijo lahko prevzamemo kontrolo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar