Vsi bi nekaj radi bili, ne glede ali se to navezuje na poklic, izobrazbo, dosežke, osebnost, ljubezen. S tem se v nadaljevanju življenja povežemo in to sliko prikažemo svetu oz. ljudjem. Ko se iskreno vprašamo, ali res to smo, kar smo se naučili ali dosegli, pa se nam lahko zašibijo kolena. Obstaja možnost, da si to želimo le zato, ker pri drugih zgleda lepo in občudovano, vendar v resnici mi nismo tip človeka, ki bi temu ustrezal.
Tu pride naproti avtentičnost ali iskrenost do sebe in drugih. Ko smo resnicoljubni in ko prisluhnemo sebi, nam naši občutki povejo, kdaj se pretvarjamo in kdaj ne. Velikokrat hlepenimo, da bi bili pomembni in občudovani, pohvaljeni in nagrajeni. Vendar je to le pot do zunanje izpopolnjenosti, to pomeni, da drugi vidijo v nas nekaj dobrega.
Kako pa je v sebi videti nekaj dobrega? Notranja izpopolnjenost šele nastopi, ko sami sebi namenimo pohvalo in ljubezen, ki ni odvisna od ničesar, le od nas. Ni nam več potrebno čakati na druge, ter se grebsti za cilje in rezultate.
Razmislek: Izpopolnjenost iščemo v sebi, je neodvisna ljubezen in nam prinese notranji mir.
Ni komentarjev:
Objavite komentar