Včasih smo bili del socialnega režima, kjer je veljalo vsi za enega, eden za vse. Imetje se je delilo med ljudi, družabnega življenja je bilo veliko, tako na delovnem mestu kot v prostem času.
Nato se je počasi pričel približevati kapitalistični sistem, podjetništvo se je širilo med ljudi, materialistični sistem je prevzel svoje mesto. Ljudje so postali samostojni, iznajdljivi, prevzetni, skratka individualisti.
Individualizem zelo meji na samostojnost kot na samoto. Samota je lahko pozitivna, saj vsak rabi čas zase za notranjo umiritev. Vendar le do meje, ko ne preide v osamljenost. Osamljenost človeka čustveno hromi in mu daje občutek neljubljenosti.
Vendar, ker je v naravi posameznika, da je socialno bitje, se sedaj vzpostavlja povezava individualizma in sociale. Tako se na primer oblikuje nov način dela "co-working", kjer lahko vsak, ki je samostojni podjetnik sodeluje z nekom, ki ima podobne interese, pri tem pa oba ohranita želeno mero neodvisnosti.
Razmislek: Vsako stopnja razvoja človeštva prinaša zanimive izzive. Z odprtostjo rastemo naprej.
1 komentar:
Se strinjam, samo za spremembe bi znala biti verjetno potrebna že revolucija. Kakor je Clinton rekel, politična levica verjame, da smo na svetu skupaj, je mnogo boljša filozofija, kakor, da ga živimo sami.
"You see, we believe that we’re all in this together is a far better philosophy than “you’re on your own"
Clintonov odličen govor se nahaja na http://www.youtube.com/watch?v=i5knEXDsrL4
Objavite komentar