26. 4. 12

KAKŠNA JE CENA CONE UDOBJA?

Stari rek pravi, da je stara navada železna srajca. Kaj to pomeni? Ko se enkrat navadimo delati eno stvar po nekem kopitu in to ponavljamo kar naprej. Zjutraj se zbudimo ob istem času, zajtrkujemo ob istem času, v službi smo od ponedeljka do petka, iz službe se odpravimo ob istem času, delovne naloge se ponavljajo iz mesec v mesec, trening joge imamo ob istem času, isti dan v tednu, film si zvečer ogledamo ob istem času in vikend preživimo na sosednjem hribu. Vse lepo in prav, vendar ko se rutina začne ponavljati iz leta v leto, zaspimo. Možganom ni potrebno več veliko razmišljati, pojavi se sidrom jambranja in opravljanja, valjati se pričnemo v negativni energiji.Temu se reče cona udobja. Zaradi tega življenje zgubi svoj pomen, saj nas nič več ne preseneti, nič novega se ne zgodi, ustvarjalnost in inovativnost smo "uspešno" zatrli, ker smo zaprli vrata novim priložnostim.

Da gremo iz cone udobja, znan znanstvenik dr. John Cohn pravi: "Zamenjaj službo, pojdi na avanturistično potovanje brez agencije, bodi prostovoljec..". V novih situacijah smo primorani razmišljati drugače, spoznamo nove načine delovanja in dobimo širši pogled na svet. Okno v svet ni več priprto, ampak je široko odprto.

V večini primerih se pojavi strah, kaj pa če...? Obstaja veliko tehnik, kako se soočiti s strahom, vendar je potrebna volja in odločnost. Ko opazimo, da nas je strah, si najprej rečemo: "Aha, strah je del mene, vse je OK." ter nato globoko vdihnemo in izdihnemo, kar počnemo, dokler se stiska ne poleže.

Da se problemi vedno rešijo, je zagotovilo, ko pogledamo nazaj na svoje življenjske dogodke, kjer vidimo, da smo preživeli in da se je skoraj vsaka zadeva vedno rešila.

Razmislek: Zanimivo vprašanje je tudi, ko se vprašamo, kakšne dosežke smo dosegli zadnje 2 leti. Bolj ko smo odprti, več jih je, mar ne?



22. 4. 12

VIR PROBLEMA NAJDEMO V ČASU, KO SMO BILI ŠE MAJHNI

Ko razmišljamo o sebi, se zalotimo pri vprašanju: "Pa kaj hudiča se mi ta stvar nenehno ponavlja?" Če se malo globlje spustimo v problem, se znajdemo v naših otroških letih. Ko smo bili majhni, smo doživeli nek dogodek, po katerem se ravnamo od takrat naprej.

Ker so bili starši zaposleni z službo, smo bili prepuščeni sami sebi, niso si vzeli časa, da bi se z nami pogovarjali, kako nam je šlo v šoli, kakšne probleme imamo, kaj razmišljamo, kaj šele, da bi se pretirano zanimali za naše želje.

Vse to nezavedno dogajanje, je pustilo posledice v nas samih. Zaradi tega, se še vedno sprašujemo, kaj je naš prispevek v delu, kaj v partnerstvu in kaj vse smo sposobni ustvariti. Delno se stvari razvijajo skozi življenje, temelj našega pogleda pa se oblikuje, ko je človek še v "plenicah".

Ko opazimo problem v poklicnem ali zasebnem življenju, ga probajmo povezati z dogodkom iz otroštva, pa četudi je še tako nedolžno dejanje. To je v nas pustilo zaznamek bolečine, s katero še vedno hodimo po svetu. Dobili bomo uvid, ki nam bo prihranil marsikateri sivi las in posledično stres.

Razmislek: Še tako nesmiselno dejanje, ki se nam je zgodilo v mlajših letih, lahko pomenljivo nakazuje na zdajšnjo težavo. Z drugimi besedami - tudi pri načetemu kolačku se vedno vprašamo, kdo je to naredil.



18. 4. 12

ZUNANJA ALI NOTRANJA IZPOPOLNJENOST


Vsi bi nekaj radi bili, ne glede ali se to navezuje na poklic, izobrazbo, dosežke, osebnost, ljubezen. S tem se v nadaljevanju življenja povežemo in to sliko prikažemo svetu oz. ljudjem. Ko se iskreno vprašamo, ali res to smo, kar smo se naučili ali dosegli, pa se nam lahko zašibijo kolena. Obstaja možnost, da si to želimo le zato, ker pri drugih zgleda lepo in občudovano, vendar v resnici mi nismo tip  človeka, ki bi temu ustrezal.

Tu pride naproti avtentičnost ali iskrenost do sebe in drugih. Ko smo resnicoljubni in ko prisluhnemo sebi, nam naši občutki povejo, kdaj se pretvarjamo in kdaj ne. Velikokrat hlepenimo, da bi bili pomembni in občudovani, pohvaljeni in nagrajeni. Vendar je to le pot do zunanje izpopolnjenosti, to pomeni, da drugi vidijo v nas nekaj dobrega.

Kako pa je v sebi videti nekaj dobrega? Notranja izpopolnjenost šele nastopi, ko sami sebi namenimo pohvalo in ljubezen, ki ni odvisna od ničesar, le od nas. Ni nam več potrebno čakati na druge, ter se grebsti za cilje in rezultate.

Razmislek: Izpopolnjenost iščemo v sebi, je neodvisna ljubezen in nam prinese notranji mir.

15. 4. 12

DELAMO, DA BI ŽIVELI ALI ŽIVIMO, DA BI DELALI

Trgovske police so vedno bolj založene z privlačnimi izdelki in najnovejšimi serijami produktov. Razvoj nas sili k sledenju napredka in prilagajanju novostim. Za vse te izdelke moramo plačati z denarnimi sredstvi, ki jih zaslužimo v službi.

V preteklosti je še veljalo, da so ljudje živeli zato, da so hodili v službo. O zasebnem času se ni kaj veliko govorilo. Če se je, pa je bilo povezano z pridelovanjem vrtnin in z gospodinjstvom.

Sedaj ljudje služimo denar, da živimo, to pomeni, da lahko izkoriščamo vse možnosti, ki so nam ponujene in jih lahko probamo, okusimo, testiramo in uživamo v njih. To je povezano z raznovrstnimi športi (jadranje, surfanje, plezanje, golf, tenis, adrenalinski park), okušanje jedi v različnih restavracijah (japonska, indijska, turška,  španska, hitra prehrana), avanturistična potovanja po celem svetu (Antartika, Cookovi otoki), izbiranje oblek najboljših kreatorjev (Outlet-i), opremljanje stanovanja z modernim pohištvom, obiskovanje delavnic za ročne spretnosti, osebno rast ali pevskih vaj, dostop imamo do zadnje verzije iphone-a ali ipad-a, iz tujine si pripeljemo rdečega oldtimer-ja. Vse to in še več, nam nudi svet, in nam ne da več notranjega miru.

Včasih nam različne aktivnosti zapolnijo vseh 24 ur v dnevu in se z njimi zamotimo, da zapolnimo naše življenje. Vendar moramo biti pozorni, da s temi dejanji ne prekrivamo problemov.

Kljub temu se lahko potrudimo, da najdemo čas za notranjo harmonijo. Npr. sproščen sprehod po zelenem travniku in svežem spomladanskem zraku z pasjim prijateljem ne more zamenjati nobena materialna zadeva, če le dopustimo svoj čas takemu trenutku. Napolne nas z kisikom, povežemo se lahko s seboj, misli se nam umirijo ter tako lahko dobimo rešitev za naše skrbi.

Razmislek: Če živimo v obdobju, kjer imamo možnost, da delamo da bi živeli, si lahko vedno najdemo čas za sproščene urice, ki nam napolnijo življenje in ni nujno, da so to materialne zadeve.



13. 4. 12

V VSAKEM ODNOSU SE MAJČKENO PRILAGODIMO


Odnosi so del vsakdanjika. Srečamo prijatelja, gremo k mami na kosilo, gledamo televizijo z partnerjem, z sodelavcem se pogovarjamo o delovnih nalogah. Pri vsakem odnosu se oblikuje energija in občutek prijetnosti, spogledovanja, zavračanja, zanimanja, zvišenosti, podrejenosti, gnusa, ljubezni.

Ko pridemo z nekom v stik, se nezavedno prilagodimo situaciji. Če primerjamo različne osebe, ki jih poznamo, lahko vidimo, da v vsakem odnostu obnašamo drugače. Pri šefu smo bolj zadržani, nekaterim prijateljem bolj zaupamo, spet pri drugih prijateljih smo zaprti, z mami se pogovarjamo o osebnih problemih, očetu povemo le novice iz dnevnika.

Vprašajmo se, kje je tukaj naš jaz, kje je avtentičnost. Imamo pred vsako osebo drugačno ime in osebnost?

Prilagajamo se največkrat zato, da smo sprejeti, kar v nas vzpostavi občutek ljubljenosti. Vendar tako nenehno zgubljamo energijo, saj vsaka situacija zahteva drugačno vedenje nas samih. Znani rek pravi, da si nikoli ni potrebno nič zapomniti, če govorimo po resnici.

Razmislek: Ko se prilagajamo v odnosu, opazujmo kako spremenimo izraz na obrazu, ton glasu in  način obnašanja. Naredimo preizkus - bodimo, kar smo ter povejmo, kar mislimo. Je lažje? Mati narava prikazuje lep primer srečanja psa in mačka, ki kljub druženju ostaneta to kar v resnici sta.


11. 4. 12

PRIMARNA DRUŽINA MOČNO VPLIVA NA OBLIKOVANJE PARTNERSKEGA ODNOSA

V otroštvu sta nam mama in oče pokazala različne poti, kako bomo živeli v življenju. Pokazala sta nam tudi svoj odnos drug do drugega in vsak po svoje razvila odnos do nas.

Kot otrok smo nezavedno srkali vse značilnosti, detajle, oblike komuniciranja, energije in ljubezni svojih staršev. Starši so bili včasih z vso svojo pozornostjo z nami, vendar velikokrat ne. Dajali so nam energijo, ali pa tudi ne. Ko smo jih čutili, smo bili najsrečnejši otroci na svetu. Ko je nismo dobili, smo kričali, delali zgago, se jezili, tečnarili in počeli neumnosti.

V kasnejšem zrelem obdobju, če nismo dovolj povezani z svojo energijo, začnemo praznino polniti z energijo parnerskega odnosa. Podzavestno nas privlači podoben "model" primarne družine. Nastane kreg, prepir, saj nam partner ne more izpolniti vseh želja in naših pravljičnih vizij. 

Namesto "najstniške ljubezni", je dobro spoznati lastnosti ter značilnosti osebe, ki nam je všeč, šele nato pa preidemo v partnersko razmerje. Pomagamo si ohraniti svoj center, to pomeni, da smo povezani z svojo energijo ter na podlagi tega vzpostavimo skupen odnos.

Razmislek: Nezavedno se polnimo z energijo partnerja ter nam bližnjimi ljudmi, kar povzroča odvisnost, saj nam drugi ljudje ne morejo izpolniti vseh naših želja. Vzpostavimo svoje polje energije ter moči in na podlagi tega ustvarimo prijeten odnos.


7. 4. 12

ISKANJE VELIKONOČNIH JAJČK Z SVOJIMI DOBRIMI LASTNOSTMI

Noro je, da čeprav se nam dogajajo pozitivni in negativni dogodki, smo več ali manj osredotočeni na negativne.

V pomladnih dneh vidimo magične barve zelene trave, belo-rozne cvetove dišečih dreves, gnezdenje mame ptičke kosa pod domačo streho, gledamo smešen in poučen film, se nasmejimo psički, ki počne vseh sort vragolij..pri dobrih dogodkih se smejimo, smo sproščeni, veseli, uživamo.

Ker pa je življenje dobro in slabo, se dogajajo tudi neprijetne stvari. Se skregamo z partnerjem, smo nejevoljni, ker ne dobimo željenje informacije, zastavljeni cilji nam ne gredo po časovnem planu pa še dež nas ujame brez marele.

Kot bi bilo zakleto, ponavadi prevladuje moč slabih dogodkov. Kljub temu se lahko potrudimo, da to spreobrnemo.

Da bi ujeli ravnovesje, najdimo velikonočna jajčka z svojimi dobrimi lastnostmi. Naj ne bo le en jajček, naj jih bo več, naj bodo pisani, kodrlajstasti, čupasti, kvadratasti, pikasti, mavričasti, zlati ali čokoladni. Če gremo z mislimi skozi svoj celoten dan, jih z lahkoto najdemo, le spustiti moramo kontrolo ter se nehati oklepati nalepk nismo dovolj dobri.

Razmislek: Pozornost usmerimo v vse svoje dobre lastnosti. Če želimo, je njihova moč lahko večja od slabih. Prinesejo vedno boljše.

5. 4. 12

VSE IMAMO, PA VSEENO NEKAJ MANJKA


Sigurno ste se že spraševali o polnosti in praznosti življenja. Si zastavimo cilj, ki ga nato dosežemo, imamo prostor za bivat, prevozno sredstvo in še in še.. vendar zvečer, ko se usedemo na kavč, nekaj manjka.

Manjka toplina, ljubezen, žlubodranje radosti, to je del, ki zapolne prazne prostore med stvarmi, ki jih že imamo.

Po eni strani nam nenehno hrepenje in praznina zbujata nagon po napredku ter po nadaljnem razvoju. Po drugi strani pa lahko pomeni, da smo nenehno v umu in mislih, ter redko v srcu oziroma v sebi.

Ko je človek v sebi in čuti vse odzive, ki se mu dogajajo ter sledi srcu, ni prazen. Je "polhn".

Razmislek: Polnost je delovati iz srca. Praznost je delovati iz uma. Preprosto in brezplačno je biti v srcu, stresno in garaško je delovati z mislimi.

3. 4. 12

VSE ZNAMO IMETI RADI, KAKO IMETI RADI SEBE, PA NE VEMO


Kot že velikokrat rečeno, zahodni svet temelji na materializmu. Ko nam je dolgčas, se odpravimo v shopping, kupimo malenkost ali dve, ki nam prinese za kakšen moment nasmeh na obraz, nato pa sreča usahne. Zakaj? Ker je pogojena. Ni prišla od znotraj, ampak od zunaj - od naše nove oblekice, kosa pohištva, kolesa ali čokoladnih muffinov. 

In čeprav imamo zadovoljene skoraj vse materialne potrebe, se zasačimo, da čutimo v sebi praznino. Radi imamo svoje stanovanje, svoj avto, svojo skodelico, svojega partnerja, svoje starše in psička. Kaj pa radi imeti sebe? Pri ljubezni do sebe odpadejo materialne stvari, in ostanejo le primarna čustva.

Ljubezen do sebe zajema tudi naše šibkosti in strahove, jezen pogled in čudne misli ter naša sitna dejanja. Ko se začnemo zavedati tega dela, se krog sključi v popolnost. To smo mi, "kufer" z dobrimi in slabimi stvarmi. In v tem primeru ni izjem.

Razmislek: Človek je bil, je in bo bitje z šibkostmi in slabostmi ter dobrimi lastnostmi. Ko sprejmemo to, se krog ljubezni sključi v popolnost.

1. 4. 12

VERJAMEM. SE FOKUSIRAM IN SPELJEM.


Za vsak plan najprej nastane ideja v naših mislih. Ko se ene misli večkrat spomnimo in jo ponovimo, začnemo temu verjeti. Misel se iz zavednega preseli v nezavedno stanje naše biti. To pomeni, da stvari za realizacijo te misli počnemo spontano in brez razmišljanja. Pričnemo se osredotočevati. Spomnimo se, ko nas včasih kar nekam vleče, pa ne vemo dobro zakaj. V nas se  je oblikovala srž, da bi se ta želja oziroma ideja realizirala.

Tekom procesa spoznavamo različne ljudi, ki nam lahko pomagajo, udeležujemo se dogodkov in srečanj, delavnic ali predavanj, da bi dosegli svoj cilj. Ko pogledamo nazaj, velikokrat opazimo zakon privlačnosti. V kar smo usmerjeni, to dobimo.

Sledi realizacija .. in bum, rezultat je tu. Dosegli smo, kar smo želeli. Včasih do realizacije ne pride. Ko se sprašujemo zakaj, nam starejši in modrejši ljudje pravijo: "Vse je za nekaj dobro". Če se ozremo nazaj na kakšno našo situacijo, je velikokrat res tako.

Razmislek: V naših glavi se rojevajo različne ideje. Ko se ene izmed idej večkrat spomnemo, se nato nanjo fokusiramo, jo na koncu tudi izpeljemo. Še malo, pa bomo realizirali "ribice"!


Predstavljena objava

ŽIVLJENJSKA VIZIJA

Kaj bom, ko bom velik/a? Kot majhni sanjamo o viziji dela, ki ga bomo opravljali, ko bomo veliki. Pa se res zgodi tako, kot smo si preds...