VLOGA ŽRTVE JE TESNO POVEZANA Z ODGOVORNOSTJO

Za neljubi dogodek zopet krivimo sodelavca, kako je neumen, se spomnimo na očeta in mamo, ki nam nista podala pravilnih navodil za življenje, tudi prijatelj je kriv, saj nam je ravno on svetoval pri tej zadevi. Osredotočeni smo na drugega, ga obsojamo in stresamo jezo nanj.

 

Na prvi pogled se počutimo dobro, saj je vsa pozornost v drugemu, in ne v nas. Menimo namreč, da smo vse naredili pravilno, le zakaj se nam dogajajo slabe stvari. Ko dalje vztrajamo v vlogi žrtve, v nas raste jeza, zmeda, smilimo se samemu sebi, mislimo, da smo za vse sami, vedno več imamo negativne energije. Na obrazu se opazi obupan izraz.

 

Največkrat lahko z odgovornostjo prekinemo vlogo žrtve. Odgovornost nastane iz naše odločitve. Ko smo se podali v neko zadevo, smo se mi sami odločili zanjo. Torej, nosimo odgovornost in vse dobre ter slabe posledice neke situacije. Ko se tega zavemo, odpadejo obtoževanja drugih in predvsem sebe.

 

Razmislek: Ko se odločimo za dejanje, preverimo našo zmožnost odgovornosti - ali bomo sposobni sprejeti tako dobre kot slabe posledice.

 

MOŠKI RETRO IN METRO SVET

Vsi moški so bili tisočletja nazaj lovci in so skrbeli  za varnost svojih domov ter družin. Moška energija je bila odločna, samozavestna, divja. Z razvojem je to vlogo prevzel sistem in jo zamenjal z denarnim sredstvom. Tako sedaj namesto moškega, skrbi za hrano trgovina, za varnost pa varnostna služba, potrebno je le delati, da se z denarjem sistem poplača.

 

Denar je prinesel tudi način življenja. Oblikovala se je npr. posebna kategorija moških, ki se imenuje metro moški. Imajo prefinjen stil oblačenja in obnašanja. So tipični predstavniki potrošništva. Nenehno skrbijo za svoj videz in uporabljajo precej kozmetike. Skrbno izbirajo znamke svojih oblačil, pohištva, lokacije za svoj prosti čas.

 

Drugi tip so retro moški. Izražajo prvinski del sebe, se ne zanimajo za stil in zanemarjajo svoj videz. Všeč jim je klasičen način športa, se ne ozirajo na mnenja drugih, so prvinski in rahlo grobi. Z generacijo X in Y se je oblikovala tudi mešanica retro in metro moških, imenujejo se neo moški.

 

Razmislek: Kljub spremembi načina življenja, so navodila za uporabo srca in uma ostala enaka.

 

 

KO ZVEČER NE MOREMO ZASPATI, NAREDIMO VAJE

Dan vedno hitreje mine. Veliko opravkov, delovne obveznosti, športni premor, meditacija, prijeten klepet, vse to nam zapolni naše življenje. Dejavnost dvigne v telesu energijo, poviša se adrenalin, velikokrat se soočimo z stresom.

 

Ko se zvečer počasi umirjamo, čutimo da je delna razburjenost še vedno prisotna. Če pogledamo na sebe z daljave, opazimo, da kar ne prenehamo razmišljati, kaj se nam je zgodilo danes, včeraj, 5 let nazaj, kaj je rekel sodelavec, ali smo se na sestanku pravilno odločili, ali bi se mogli bolj potruditi. Monologi v glavi vrtijo film, ura teče, naslednji dan pa je zopet nov dan, potrebno je zgodaj vstati in biti poln novega zagona. 

 

Zato pozornost enostavno preusmerimo v dihanje. Sledimo ritmu trebušne predpone, počasen vdih, počasen izdih. Pomagamo si tudi tako, da damo roke na trebuh, ter sledimo dihanju. Je kot nekakšno štetje ovčk, vendar brez misli. Telesu lahko tudi ukažemo, da se sprosti, vendar postopno. Nežno si rečemo: "Sprostijo naj se stopala, gležnji, stegna, trebuh, hrbet, trebuh, obe roki, vrat, glava in obraz".

 

Razmislek: Izčrpajoč um nam jemlje pomemben in dragocen čas. Z umiritvijo lahko prevzamemo kontrolo.

 

 

 

POSTAJAMO SOCIALNI INDIVIDUALISTI

Včasih smo bili del socialnega režima, kjer je veljalo vsi za enega, eden za vse. Imetje se je delilo med ljudi, družabnega življenja je bilo veliko, tako na delovnem mestu kot v prostem času. 

 

Nato se je počasi pričel približevati kapitalistični sistem, podjetništvo se je širilo med ljudi, materialistični sistem je prevzel svoje mesto. Ljudje so postali samostojni, iznajdljivi, prevzetni, skratka individualisti.

 

Individualizem zelo meji na samostojnost kot na samoto. Samota je lahko pozitivna, saj vsak rabi čas zase za notranjo umiritev. Vendar le do meje, ko ne preide v osamljenost. Osamljenost človeka čustveno hromi in mu daje občutek neljubljenosti.

 

Vendar, ker je v naravi posameznika, da je socialno bitje, se sedaj vzpostavlja povezava individualizma in sociale. Tako se na primer oblikuje nov način dela "co-working", kjer lahko vsak, ki je samostojni podjetnik sodeluje z nekom, ki ima  podobne interese, pri tem pa oba ohranita želeno mero neodvisnosti.

 

Razmislek: Vsako stopnja razvoja človeštva prinaša zanimive izzive. Z odprtostjo rastemo naprej.

 

 

 

NAŠA ŽIVLJENJSKA OBDOBJA SO KOT LETNI ČASI

V pomladnem času se prične vsa narava prebujati, vzklijejo zvončki, teloh, nato zacvetijo cvetovi dreves in prične poganjati prva trava. Podobno se dogaja z posameznikom v prvih desetih letih svojega življenja. Prične se mu razvijati telo, kažejo se prvi znaki odločnosti in iskanja svoje samostojne poti v svetu. Vsa bitja v tem času rastejo in se razvijajo.

 

Nato narava preide v poletje in se pokaže v svoji toploti, bujnem rastju, ozračju polne energije. Človek iz pubertete preide v zrelejše obdobje, ki je na vrhuncu energije, delovnega elana, ustvarja si družino in gradi svoje prebivališče.

 

Ko nastopi jesenski čas, se prične obiranje sadov, ki so rasla skozi leto, barve listja se spreminjajo kot se spreminja vreme, vročina pojenja. Pri človeku se razlika opazi, ko se njegove ambicije umirijo, pričnejo se kazati rezultati predanega dela, otroci stremijo k samostojnosti, dom postane ustaljen, kažejo se znaki staranja.

 

Zimske radosti nastopijo, takoj ko zapade sneg. Narava se umiri in počiva. Pripravlja se na nov cikel. Tudi človek predaja znanje naprej, uči mlajše modrosti življenja, piše knjige in počiva. Razmišlja, kaj vse bi lahko še naredil ali pa je le zadovoljen z svojim življenjskim popotovanjem.

 

Razmislek: Naravni proces življenjskega ciklusa je naraven tako za naravo kot za človeka. Narava ga sprejema, ali ga mi tudi?